30 Avg Devet let odkar te ni več…
“Tu počiva vaša babi. Moja mami.”
Žal ni spoznala nobenega od mojih otrok. Od malega hodijo z mano na njen grob, velikokrat se pogovarjamo o njej in gledamo fotografije.
“Joj, škoda, da je ni, kajne? Bi bila zelo prijazna babi a ne? Pa si ti zelo žalostna, ker je umrla? Kako je umrla? Kje je zdaj? Nas sliši? Me vidi? Jo kaj boli, jo zebe? Pa kaj dela tu spodaj? Jo bomo lahko še kdaj videli?…” Le nekaj vprašanj, ki mi jih vsake toliko postavita punci.
Čisto odkrito jima povem. Zdaj, ko sta že starejši, tudi lažje odgovarjam na njuna vprašanja. Razložim, da je hudo zbolela in ji v bolnici niso mogli več pomagati. Srce ji je nehalo biti in potem ne moremo več živeti, dihati, se premikati, govoriti, pisati,… Takrat rečemo, da je človek umrl. In ne, ne more se več zbuditi, nič več je ne boli, tu počiva in je našla svoj mir. S prižigom ene svečke ji namenimo pozornost, si vzamemo čas zanjo in ji vsakič vsaka pri sebi nekaj zaupa, pove ali zapoje.
Vem, da največ šteje, ko smo živi. Takrat nam prinesite rože, nas pocrkljajte, povejte in pokažite koliko vam pomenimo. A kljub vsemu, meni zelo veliko pomeni, da je njen grob vedno urejen (hvala ati❤️) in čeprav mi je zelo hudo, čutim kako me stiska pri srcu, sem v sebi mirna.
Tu počiva in pridemo kadar le lahko. Ni pa grob en in edini kraj, ki nas povezuje. Doma ji večkrat prižgemo svečko in ne mine dan, da ne mislim nanjo.
Pogrešam tvoj objem. M❤️M