03 Jun Mala riba, ne ribica
Po izgubi mame mi ni bilo lahko. Danes je že veliko lažje, pa še vedno težko. Nikoli, res nikoli ne moreš pozabiti, lahko le sprejmem in s tem (za)živim naprej.
Pisanje bloga, delitev mojih nasvetov in izkušenj z materinstvom, partnerstvom, starševstvom in odziv vseh mojih sledilcev, mi pomaga pri tem, da lažje plujem naprej. Napišem iskreno kako premagam marsikatero še tako težko situacijo in uskladim vse obveznosti, ki jih ženska danes “mora” obvladati.
Nisem močna na vseh področjih enako, zagotovo pa toliko, da sem dovolj dobra mama, partnerica, prijateljica in vsak dan bolj spoznavam, da potrebujemo ena drugo. Lahko delam napake, dovolim si upati, reskirati, sanjati in, da teh mojih sanj tudi čim več uresničim.
Potrebovala sem kar precej časa, da sem se sprejela, najbolj v tem zadnjem desetletju. Odkar živim(o) v svoji hiški, prigarani, z žulji zgrajeni vili Mili, še toliko bolj. Vse se mi je postavilo na glavo, a toliko bolj ojačalo moje telo in zmehčalo srce.
Ponosna, s srcem, neizmerno voljo biti mama in svojim otrokom nuditi kar se da lepo, naravno, izkustveno, ljubeče otroštvo. Ne pomeni to, da nisem stroga, zahtevna, določena pravila imam in pri tem vztrajam. Pride dan, ko mi je vsega preveč in nisem zadovoljna. Ampak vedno iščem rešitve in poti, da me zopet pripeljejo tja, kjer si resnično želim biti. Družina je za mene sveta in vsak posebej je zame nepogrešljiv člen le te in vsakega ljubim do lune in nazaj. Niti en ni podoben drugemu, vsi smo precej različnih karakterjev, svojeglavi in zato včasih ni najlažje. Večkrat pride do konfliktov, ampak prav ta raznolikost mi je zanimiva. Vedno se nekaj dogaja in prav tu, tu je potrebno prilagajanje, upoštevanje različnosti in sprejemanje. Vsak od nas je to, kar je in to mi je všeč. Polno je izzivov pri vzgoji otrok in še več v partnerstvu. Ker verjamem v to, da se nasprotja privlačijo, me to ne podre, ampak vsak dan sili v to, da prvo pri sebi iščem in skušam popraviti tisto, kar menim, da ni v redu in potem je odnos sigurno boljši.
Danes je preveč odtujenosti med vsemi temi vezmi, v partnerskem odnosu pa je po moji presoji prišlo do prehitrih in prenaglih ukrepov. Vse preveč hitro se par odloči za razhod, ne glede na vse in opažam, da je čisto premalo potrpljenja. V kolikor se le da, je treba zvezo med partnerjema krepiti, se pogovoriti, si dati čas in odraslo pristopiti en k drugemu. Seveda ni več isto, kot pred otroki, zato je tudi o tem nujno potrebno razmišljati pred nastankom družine. S prihodom otrok se vse spremeni, nič ni več isto. Lahko pa je najlepše in jaz še vedno verjamem, da se da. Pogoj, da sta oba partnerja za to! Vsak mora narediti vse, da je zveza trdna, da se kljub težavam, pomanjkanju časa zase in za par, ohranja zvezo in da ima vsak v zvezi možnost osebne rasti.
Veliko vem, sem izobražena, področje vzgoje in izobraževanja mi je od nekdaj blizu, veliko berem o tem, se še vedno učim, delo z osebami s posebnimi potrebami mi je odprlo še druge dimenzije vsega prej naučenega, a največ so me in me še vedno (na)učijo moji otroci, partner, moje napake in življenje na sploh.
Usklajevanje vsega tega, kar naj bi danes ženska “zmogla in morala”, pa je prokleto težko. Zato…
Želim si, da bom kmalu pogumna še toliko, da začnem uresničevati še en manjkajoči del svojih sanj. Imam plan, ideje, možnosti, prostor in čas, le start je potreben.
Danes ženske, mame, dame prav zaradi vsega tega kar “zmoremo in moremo”, potrebujemo ena drugo še toliko bolj in upam, da bom lahko kmalu ena izmed tistih, ki bom vsem podobno mislečim lahko ustvarila varen, zaupljiv, iskren, navdihujoč in zaupanja vreden KROG. Krog prijateljstva, podpore in vlivanje poguma tam, kjer ga vsaka od nas najbolj potrebuje. Tem je ogromno, verjamem v to, da se lahko vsaka od vsake kaj novega nauči in tako lažje usklajujemo vse, kar ta trenutek živimo in smo uspešne še naprej.
Pisanje bloga je zame v prvi vrsti samozdravljenje ob izgubi mame, ob enem pa zagon, da sporočam mamam, ženskam, prijateljicam da se kljub veliko odrekanja da, da smo skupaj lahko le močnejše, bolj iskrene do sebe in drugih ter točno to, kar si želimo biti.
Blogerk je ogromno, biti mala riba v tem velikem morju, pa ni enostavno. Veliko vlaganja, odrekanja in železne volje. V kolikor to delaš s srcem in si lahko iskren, točno to, kar si, je vseeno lažje. Počasi napredujem in verjamem, da bo ta mala riba, nikoli le ribica, tudi s svojo iskrenostjo in zaupanjem vseh vas, lahko kdaj tudi večja riba. Ampak riba, ki ne bo za vsako ceno delala ali pisala karkoli, v kar ne verjame, kar ne izkusi na lastni koži in kar me ne bi notranje zadovoljilo.
To sem jaz. Moje življenje in se cenim.
Pa mi prosim iskreno odgovorite, bi si želele tak krog? Se vam zdi, da smo skupaj lahko močnejše? Bi bile vesele in zadovoljne, da se lahko zaupate, se pogovarjate? Bi tako lažje usklajevale vse skupaj?
Hvala in objem!