20 Nov Moji občutki
“Kako je pa sedaj tebi, ko si sama v svoji veliki postelji”, je bilo te dni največkrat zastavljeno vprašanje?
Jah, saj veste, vedno se lahko najde kaj, da malce ‘pojamramo’ in nam nikoli ni vse v redu.
Odgovorim: “A veš, da prazno, čudno, nisem še čisto dojela, da gre zares. Se rada stiskam in mi je všeč, da jih imam blizu. Sicer nenamernih, a brc res ne pogrešam.” In spim še vedno točno tam na sredini, stisnjena, kot bi imela oba fanta ob sebi.☺️ Tudi zame je to novo in se moram navaditi spet na 2x2m prostora.
Zdaj sem ponoči dvojno sama, ker je partner spet službeno odsoten. A sem se vseeno odločila za ta korak zdaj, ker sem čutila, da je pravi čas. Tudi drugo noč je sin prespal v svoji postelji. Uspavanje je trajalo malo dlje, je več govoril, a brez joka in stresa za oba. Zbudil se je sicer že ob 5. uri, a sem se ulegla k njemu v posteljo in sva skupaj zaspala še za eno uro.
Oscar se mi zdi zelo vesel, zadovoljen in ponosen. Ko ga sestrici zjutraj objameta in rečeta jutro, bravo, ker si sam spal, se samo nasmiha in tisto, ko vidiš, da se mu ful zdi.
Meni je prav, da otroci spijo v svojih posteljah. Prav zato, da se lahko vsi spočijemo, imamo nek svoj prostor in partnerja čas/ure zase. Kljub temu velja, da so vedno dobrodošli v najini postelji, da se pocartamo, stisnemo ali pohecamo. ❤️