18 Mar Ne spusti jih preblizu
Ko mi je umrla mama, se mi je sesul svet. Za trenutek sem si zaželela, da bi se mi nekaj zgodilo, da bi lahko bila še naprej ob njej.
Seveda doživljaš grozne občutke, veliko žalost, potrtost, jezo konec koncev.
Podoživljala sem vse najlepše stvari, ki so se mi zgodile z njo, ob njej. Tudi tiste manj lepe… Zavedaš se, da je ne moreš več priklicati nazaj. Mora res nekdo umreti, da znaš dovolj ceniti to, kar imaš, kdo si??
Moji občutki, moje razdajanje, razumevanje je dobilo drugačen pogled na vse okoli sebe. Zaprisegla sem sama sebi, da enih stvari v svojem življenju ne bom več sprejemala, tolerirala, bila tu in zdaj vedno na voljo vsem. Sebe sem dala v ospredje. Še vedno skušam razumeti, pomagati, ampak ne več za vsako ceno. Za ceno sebe!
Kljub vsem zaobljubam, sem v svoje življenje še vedno spustila nekaj oseb, katere bi bilo zame boljše, da jih ne bi nikoli.
Ko sem izgubila mamo, sem bila magnet za mame, ki so bodisi izgubile stik s svojimi otroki, bodisi niso bile zadovoljne s svojim odnosom med njimi in otroki. Mame, ki so me vzele za svojo, čeprav nikoli ne bi mogle nadomestiti moje mame in si tega sploh nisem želela.
Jaz, kot vedno razumevajoča, ki se me prehitro dotaknejo zgodbe drugih, zelo ranljiva v tistem obdobju, sem preveč zaupala. Verjela, da tudi one razumejo mene in so tu in zdaj, da pomagajo.
Pa ni bilo vedno tako. Imam slabe izkušnje z določenimi odraslimi osebami, ki so v meni pustile dodatno bolečino. Veliko truda sem vložila v to, da sem sprejela, da je v tistem obdobju to moralo biti, da sem tudi sama kriva za to. Kriva za to! Privabljala sem nase take ljudi, ker sem očitno takrat oddajala tako energijo. Čisto premalo sem delala na sebi in to dovolila.
Vse se zgodi z razlogom. Potrebovala sem dolgo, predolgo časa, da sem naredila temu konec. Iz svojega življenja sem pospremila ljudi stran od sebe, ker mi je tako lažje. Ker sem zdaj svobodna in želim živeti tako kot jaz hočem. Ne tako, kot bi mi radi drugi narekovali.
Ne čutim nobenih zamer. Bila pa je dobra lekcija za naprej. Spoznala sem, da moram najprej sama pri sebi razčistiti določene stvari. Delati na sebi in biti obkrožena le s tistimi, ki mi zares nekaj pomenijo. Spoznala sem, da ne potrebujem nobene pomoči, da razrešim svoje stiske, sploh pa ne ljudi, ki imajo sami s sabo največ težav.
Tako drage/i moji, iz lastnih izkušenj vam povem, da je v življenju boljše pluti sam, kot z nekom, ki te dodatno izčrpava in izkorišča tvojo ranljivost. Potreben je le pogum, soočenje s samim sabo, z vsemi bolečinami, ki jih nosimo v sebi in narediti temu konec. Ne spusti jih preblizu. Ti si tista/i, ki izbereš. Vsak naj najde svojo pot, ki ga bo pripeljala do željenega cilja.