24 Jul Ni nas dosti, smo pa
Precej let šolanja imam za sabo. Najlepše in najboljše spomine hranim iz prvih let osnovne šole, posebej na prvi razred – moja učiteljica Nana, nikoli je ne bom pozabila! Zato vedno pravim, da je za otroka vstop v šolo zelo pomemben korak in naj bo najlepši spomin za vedno.
Naloga nas staršev in učiteljev je, da je temu res tako. V otroku iskati potencial, znanje, radovednost, imeti to srčnost, brez katere ne gre, moramo biti poklicani za to delo, znati sprejemati drugačnost in imeti neizmerno voljo, vztrajnost ter predanost.
Zelo lepe spomine imam tudi na čas študija v Kopru, na Pedagoško fakulteto, kjer sem pridobila poklic. Po izobrazbi sem diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok. Po diplomi sem se zaposlila in ob enem vpisala še na redni podiplomski študij Inkluzivna pedagogika. Študij, dobesedno pisan na kožo, saj sem vse izpite opravila skoraj da z odliko, sol na moje rane pa je še vedno nedokončana magistrska naloga, ki je v mojih mislih in me vsake toliko prebudi sredi noči. Torej, skoraj končano, a ni. Manjka ta pika na i, ki jo želim še zrealizirati in zadihati s polnimi pljuči. Znanje, učenje, snov, ki te dejansko pritegne in jo z “lahkoto” osvojiš.
Zato je zelo pomembno, da se izobražujemo in kasneje delamo tisto, ki nas resnično veseli in ne zato, da preživimo ali, ker tako moramo. “Kaj bodo rekli drugi?, Kaj ta nič ne dela?, Kako lahko tako?, Ni škoda vsega znanja, časa za izobraževanje?…….”
Noben ne gre študirati, da je potem doma. Vsak ima željo, da dobi službo, se zaposli za nedoločen čas, uživa v tem, kar dela in je zadovoljen. Ponavljam, zadovoljen!
Po drugem porodu sem se vrnila v službo, a kaj kmalu ugotovila, da, ko partnerja ni doma, nimam kam dati dveh malih otrok, ker je bil urnik vrtca in službe nekompatibilen. Ali ni bilo prav v službi ali sem zamujala po otroke, imela začetek dela pred odprtjem vrtca, hitenje, v glavnem stres non stop. Delo sem imela rada in sem se v družbi otrok in odraslih s posebnimi potrebami počutila zares kulsko. Partner pa mi je ves čas pihal na dušo:”Prosim te, rabim te, rabimo te, daj pomagaj meni in tako boš pod pol manjšim stresom, lažje boš organizacijsko speljala vse kar moraš in imela boš kakšno uro zase. To si želim, to si zaslužiš! Kaj ni to kul?”
Potrebovala sem 9 mesecev in se končno tudi odločila za to možnost. Zaposlena sem pri partnerju, delo z lahkoto prilagajam družini in ko je partner bližje domu ali prost, smo lahko veliko več skupaj. Kakovostno!
Kar je zelo dobro, ko gre vse po planih in zelo naporno, ko nastopijo težki časi. On gara na drugem koncu sveta, jaz doma.
Moj poklic je MAMA in to, da sem leva, ne desna roka partnerju v najinem podjetju, je le dodatna zaposlitev. Sploh je nikoli ne omenjam, pa marsikaj opravim, to ve le moj dragi, a s ponosom povem, da sem se sama odločila za poklic mama. Priznam, da sem na začetku “kariere biti mama” imela veliko težav prav s tem: Obsojanje drugih, nevoščljivost, zamere, obračanje hrbtov, škodoželjnost, zavist, a vendarle moč in vero vase, da sem se odločila prav. To je moje življenje in moja odločitev. Včasih sem res da tudi sama podvomila vase, vendar mi nikoli ni bilo žal, da sem to izkusila in ne zamenjam za nič.
Znam iti na sprehod, znam imeti urejen dom, znam skuhati, znam poskrbeti zase, za vse tri otroke, psa, hišo, znam kositi travo, znam zamenjati žarnico, zabiti žebelj 😉se igrati, ustvarjati in uživati tudi sama s sabo.
Če kaj, mi moji otroci nikoli v življenju ne bodo mogli očitati, da nisem imela časa za njih, da me/naju niso videli srečne in da se nisem ukvarjala z njimi. Otroštvo je le eno, poklicev milion, zaposlitev tudi, kot kaže bomo delali do 70.leta in zato, naj ne bi izkoristila te možnosti, ki mi je dana? O, pa še kako in na to sem zelo ponosna!
Verjamem, da je še katera prehodila podobno pot kot jaz in vem, da me tista še najboljše razume. Jaz cenim čisto vsak poklic in vse ljudi in prav je, da bi jih vsi.
Ta zapis ni namenjen temu, da sem jaz žrtev, da se smilim sama sebi, potrebujem potrditev ali, da se sekiram za zlobne jezike. Ne bo nas dosti, ki bi o tem odkrito spregovorili. Vsak zase naj živi tako, kot misli in čuti, da je prav, to pravico in izbiro ima čisto vsak.
Življenje je dar in umremo le enkrat. Zato živi, bodi prijazen, izpopolnjen, spoštuj, privošči sebi in drugim, ustvarjaj in bodi igriv – vedno in za vedno.
Iskren zapis ter iskren objem za vse moje, ki me podpirate. Tu ali v življenju nasploh.