10 Nov Zaposlena v domačem podjetju = gospodinja
Zavestno sem se odločila, da dam svojo kariero na stran, največkrat tudi svoj prosti čas, čas s prijateljicami, čas za razna izobraževanja in še kaj bi lahko naštela.
Pred 5 leti sem zgolj in samo zato, da mi/nam bo lažje izkoristila možnost zaposlitve v partnerjevem podjetju. S tem vzela nase tudi to, da je odgovornost, skrb in vzgoja v največji meri odvisna od mene, mene kot mame najinih otrok. Da ne izkoristim niti enega dneva bolniške ali dopusta, kakopak, saj sem vendarle doma. Tale ‘doma’ pa je tako kompleksen, da kdor tega ni izkusil, doživel, preživel, nima nobene pravice obtoževati, soditi, ker sama vem katere so prednosti in slabosti. Le te, ko si zaposlen drugje ali zdaj, ko sem zaposlena ‘doma’! Čim si zaposlen v domačem podjetju si ob enem le gospodinja? Jaz z veseljem, če je tako.
Ker je moj partner in oče otrok veliko v tujini, pade na mene vse kar se dogaja doma, okoli hiše, ni samoumevno, da otrokom v šoli vse gre, imajo kaj obleči, obuti, je hladilnik poln, ko zboli en, sta prikrajšana druga dva. V kolikor sta oba starša prisotna, je v takih trenutkih veliko lažje.
Otroci potrebujejo oba starša, ni oče tisti, ki jih pomaga narediti, gara za družino, mama pa je za vse ostalo ali, da je potem vse naprej odvisno od mame. “Ti to znaš, ti to obvladaš, ti to zmoreš…” Oba sva odgovorna za njih od tistega trenutka naprej, ko sva jih ‘naredila’. Nisem popolna, ne znam vsega, vsak dan se učim, nič mi ni bilo položeno v zibelko, kar velja pri enem, pri drugem ali naslednjem ne velja. Očetje ste prav tako pomembni in najlepše je, ko lahko oba skupaj. Torej, vsi zmoremo, vsi lahko, če le želimo biti del te čudovite zgodbe.
Kot sem že enkrat napisala: Niti ene sekunde mi ni žal, da sem se odločila za to! Če kaj, si štejem v največji ponos, da imam za svoje otroke veliko časa, da sem ob njih, ko me najbolj potrebujejo, da se skupaj učimo in sem zares rada z njimi. Ja, kdaj je zelo naporno, kdaj ne vidim izhoda iz osebne krize ob vsem tem, kdaj tudi žalostna in jezna, ker recimo temu premalo uresničujem svoje sanje, a nikoli toliko, da bi obžalovala mojo odločitev. Dolgo nazaj je že, ko sem ponoči res lahko izklopila, popolnoma sproščeno spala celo noč, redko kdaj, da se ulegla in zbudila brez vstajanja. Poleg tega že leta skrbi kako je partner na drugem koncu sveta, bo varno prispel, prišel nazaj, kako je njemu brez nas in doživljanje tega, ker ga otroci zelo pogrešajo in gledati, opazovati njihove stiske. Res sem nemočna kdaj. Ob treh zjutraj me nihče ne objame, ko pridem na vrsto jaz ali, ko mi je hudo.
Razumem tudi, da se vsega v določenem obdobju ne da imeti. Ampak pri nas je to obdobje že zelo dolgo, predolgo, otroštvo ni ponovljiva stvar. Otroci odraščajo. In kot ni kdaj lahko meni, verjamem, da tudi partnerju ni. Želim si, da bo kmalu več z nami. Zato, najmanj kar rabim poslušati od marsikoga je, da kaj ‘jamram’, saj ti je ja lepo. Mogoče, ker bi oni radi tako živeli, pa ne morejo, tudi upajo lahko napišem, ker vidijo samo stvari, ki se jih vidi navzven. No, jaz bi včasih tudi raje živela na tesnem v garsonjeri, da bi zato bili več skupaj. Ali pa imela bogato taščo in tasta, očeta, na razpolago vsakodnevno varstvo babic in dedkov in bi mi bilo seveda lažje. A midva sva se odločila drugače, želiva si ustvariti sama, zato peljeva to naprej. Imeti svoje podjetje je super, lahko pa tudi zelo težko in včasih zato trpimo vsi družinski člani. Ko bi vsaj razumeli tisti, od katerih pričakuješ vsaj to.
Za otroke in partnersko zvezo je pomembno, da smo povezani, lahko zaupamo, smo čim več skupaj, oziroma kadar smo, da to res kvalitetno izkoristimo. Predvsem pa, da smo iskreni in verjamemo v boljši jutri.